AVSTRIJSKA ŠTAJERSKA IV.

petek, 18.07.2014 
Prejšnji konec tedna smo zaradi slabega vremena v širši okolici ostali doma, zato pa smo tokrat izkoristili dva sončna in topla dneva.
Na pot smo se odpravili precej pozno, pred karavanškim predorom smo dotočili še nekaj goriva in nalepili dvomesečno vinjeto.
Potem pa skozi hrib in v enem kosu vse do parkirišča pred Muzejem na prostem (Freilichtsmuseum) v Stübingu, kamor smo prispeli nekaj pred prvo uro sobotnega jutra. Noč je bila mirna, tudi bližnja železnica ni bila moteča.

sobota, 19.07.2014   
Okrog osmih zjutraj smo počasi vstali in pozajtrkovali. 

Nekaj po deveti dopoldne smo bili že "v akciji". Celoten kompleks je res velik (med desetimi največjimi v Evropi) in zelo dobro urejen ter vzdrževan. 

Najprej smo si ogledali razstave o različnih tipih gradenj in kritin, notranje opreme, takratnih opravil, oblek,... 

Zatem smo se počasi sprehodili skozi veliko "retro" vas, kjer stojijo objekti iz vseh delov Avstrije. 

Res je bilo kaj videti. 
Ravno na ta dan sta potekali tudi predstavitvi izdelovanja/kuhanja naravnih maž (krem) in umetnega kovaštva. 

Takole je potekala izdelava mazila iz naravnih sestavin

Med potjo so otroci preiskušali svoje veščine v ravnotežju. 

Ker je bilo še zgodaj, kovač še ni imel pripravljenega ognja, zato smo se dogovorili, da ga obiščemo ob povratku. 
V nadaljevanju smo videli še "starodavno" trgovino, mlin, vrvarno, šolo, čevljarsko delavnico, črne kuhinje, gasilski dom, žago... 

Vhod v trgovino

Notranjost trgovine - nakupovalnih vozičkov ni! ;-)

Mlin z značilnim koritom za trajno "dostavo" vode

Notranjost mlina

Vrvarna

Delavnica za izdelavo in popravilo čevljev

Gasilski dom

Na notranjem dvorišču nekdanjega poslopja iz Waldviertl-a (severozahodni del Spodnje Avstrije) smo najprej molzli kravo, potem pa še delali v delavnici - zobe za grablje, sledilo pa je še oblanje trama... 

Gneča pri molži

Naš mali "mojster" ;-)

Uh, kako je bilo dobro! Malega je bilo treba dobesedno odnesti stran! 
Ker smo bili po vsem tem že utrujeni, smo se nekje na treh četrtinah (južnotirolski del) začeli vračati. 

Hiša, v kateri je trgovina, je okrašena z rožami

Dekleta kar niso mogle od kovača - očitno je bila izdelava srčkov iz okroglih železnih palic zelo zanimivo. 

Po dobrih treh urah smo bili vendarle pripravljeni na odhod.  

Naslednji cilj je bil samo nekaj kilometrov oddaljeni najstarejši cisterijanski samostan na svetu v Reinu (Stift Rein) - začetki neprekinjenega delovanja segajo v leto 1129. Sestrski samostan tega reda imamo tudi v Stični.
Parkirišč je dovolj, spodnje je bilo takorekoč povsem prazno. 

Brez vodenja si je bilo možno ogledati baziliko in notranje dvorišče. 

Notranjost bazilike

Zunaj je bilo že vse pripravljeno za poroko, zato je bila cerkev še dodatno okrašena, glasbeniki pa so imeli še zadnje priprave... 

Prednje klopi so bile polepšane za enkratno priložnost

Za vodenje se nismo odločili - čeprav je notranjost samostana zanimiva, ker je bilo res vroče, pa tudi mali je že na pol spal.  
Pred samostanom stoji spomenik žrtvam prve svetovne vojne. 

Odpeljali smo se še do zadnjega cilja tega dne - well welt kumbach. Naravno kopališče na prostem, ki ponuja dobro osvežitev ter lepo in urejeno okolico. 

Obisk je bil vročemu dnevu primeren, a se je vseeno dalo najti prostor v senci. Tu smo ostali vse do večera oz. zaprtja. Dekleta so se navozila po toboganu in naskakale s pomola in s plavajoče ploščadi v vodo. 

Počivališče sredi vode

Gasilci s širše okolice so imeli nekakšno družabno srečanje s športnimi igrami, zato je bilo parkirišče precej rdeče ;-)  

Ko bom velik, bom gasilec - tale Pinz je prav zanimiv

Letošnja novost je tudi XXL labod... 

Kopališče smo zapustili tik pred sončnim zahodom, ki je tokrat sovpadal z zapiranjem. 

Zvečer smo šli še v vas - na sladoled, ki pa je bil zelo povprečen. Trg pred cerkvijo in občino je bil očitno pred kratkim prenovljen in lepo urejen ter unikatno osvetljen. Posebej domiselna je "fontana" s pitno vodo. 

Pozno se vrnemo v avtodom, nato pa se premaknemo do parkirišča ob komunalnem skladišču na začetku Stainz-a, kjer je počitek za avtodome tudi uradno dovoljen. 

nedelja, 20.07.2014 
Takoj zjutraj se prestavimo na grajsko parkirišče. 

Najprej se razgledam po najbližji okolici in bližnji cerkvi. 

Vhod v grajski kompleks

Časa je še dovolj, zato po bližnjici - stopnicah - na hitro skočim do mestnega jedra. 

Najprej po stopnicah navzdol...

Na mostu pred rotovžem srečam zgodnjo vprego. 

Vse skupaj je urejeno, rož pa povsod dovolj. 

Mestna hiša (rotovž)

Osrednji trg

Slikovita pročelja zgradb in veliko cvetja

Takole se grad vidi iz mesta - viden je daleč naokoli.

Potem pa hitro po isti poti nazaj... 

V grajskem parku je razstavljena konstrukcija Da Vincijevega mosta. 

V gradu je odlična razstava o lovstvu in kmetijstvu (Jagd- und Landwirtschaftsmuseum Schloss Stainz), na programu pa je bila tudi posebna razstava "Skrivnostni les" (Geheimnis Holz), kamor je sodila tudi delavnica za otroke. 
Že na stopnišču so bile razstavljene trofeje. 

In še pogled na notranje dvorišče z gornjega nadstropja: 

Vodenje je bilo v domeni Wolfgang-a Golob-a - možakar je bil - čeprav starejši - prav zabaven in otroci so se (mu) kar nasmejali. Takoj je povedal, da so njegove korenine glede na priimek očitno nekje v naših krajih.
Najprej smo si ogledali lovski del, ki je največji tovrstni muzej v Avstriji. 

Najprej se je zaslišal glas, nato pa se je osvetlila žival, kateri je ta glas pripadal

Tudi hodniki so bili polni razstavljenih primerkov

Zanimivi so bili tudi prikazi posameznih faz lova - kako velika ptica ujame manjšo

Še bolj zanimiva pa je bila razstava v zvezi z lesom... Lepo in plastično - na otrokom razumljiv način - je razložil kar nekaj stvari, npr.: da je en hektar približno toliko, kot je površina nogometnega igrišča; da ima avstrijska Štajerska za 1.000.000 (milijon) hektarov (=nogometnih igrišč) gozda; da je prirast v njihovih gozdovih približno en kubični meter na sekundo - ob tem imajo razstavljeno kocko takih dimenzij,...

Kako odčitamo starost drevesa in lesena kocka - sekundni prirastek tamkajšnjih gozdov

Merjenje trdote posameznih lesov

Nosilna konzola s Kitajske - zaradi nemirnih tal je zelo sofisticirana

Modeli mostov - levo kitajski, desno švicarski

Lesena pralnica: levo ožemalni, desno pralni stroj

Na koncu pa v delavnico in veselo na delo. Najprej je bil na vrsti glasbeni instrument, nato pa še okvir za sliko - vse seveda leseno. 

Sestavljanje in lepljenje

...žiga-žaga, žiga-žaga,...

Zadovoljni in s polno vrečo izdelkov smo se opoldne vrnili v avtodom, pojedli dopoldansko malico in že skoraj hoteli odpeljati, ko sta se mimo sprehodili dve povsem črni alpaki. Seveda jih je bilo nujno pogledati in pobožati! Vodniki so nam povedali, da ju je lokalni župnik dobil v dar. Običajno bivata v živalskem vrtu, na poletne počitnice pa še vedno prideta k lastniku... :-)  

Dve alpaki - družabna narava teh živali vedno zahteva najmanj par

Zaradi močnega sonca in vročine smo takoj prešli na "zadnjo točko dnevnega reda" - kopanje. Zapeljali smo se do kopališča na prostem (Freibad) Schwanberg. 
Na poti do tja smo naleteli na krajšo zaporo ceste: očitno so nam bili ta vikend gasilci usojeni ;-) 

Parkirati je bilo potrebno na začetku dovoza, ker je bilo vse ostalo že zasedeno. 

Vhod na kopališče

Poleg za otroke zagrajenega dela jezera z nizko vodo smo našli senco. Dekleta so takoj tekla na 64-metrov dolg tobogan... Z malim pa sva za začetek plavala v otroškem delu. 

Zraven je tudi otroško igrišče. 
Tale rdeča mušnica je pa res prava hudomušnica... 

Proti večeru se je začelo hitro oblačiti, dežja pa na srečo ni bilo. 
Ob pol osmih se je kopališče zapiralo. 

Po večerji pa smo se uro kasneje odpravili proti domu. Ker je bila južna avtocesta normalno prevozna, ni bila naporna.   
Ob 23h smo se skozi karavanški predor vrnili v Slovenijo. Gneče ni bilo prav nobene, kar je za sredino poletja precej nenavadno.  

Če bo le vreme dobro, gremo naslednji teden spet "gor"...


PS: Novega fotoaparata še vedno nimamo, zato so vse slike narejene s tistim v telefonu... :-(