Odhod nepričakovano zgodaj – že ob 21h smo bili na avtocesti. Tokrat so na vrsti nam najbližji cilji, ki jih ponuja avstrijska Štajerska. Skozi karavanški predor do Celovca in nato po hitri cesti mimo Sv. Vida do parkirišča poletnega sankališča St. Lambrecht – Grebenzen. Tja prispemo po dobrih dveh urah vožnje. Spanje je bilo mirno, zrak pa po vročem dnevu prijetno svež.
Sobota, 27.07.2013
Mali se je zbudil precej zgodaj, zato sva odšla na
sprehod po okolici. Najprej do bližnjega ribnika in nato še v samostanski
vrt s paviljonom in labirintom (iz Chartres-a).
Vse je res lepo in tudi natančno vzdrževano. Tematsko se vrt deli na štiri dele: zemlja, zrak, ogenj in voda.
Vse je res lepo in tudi natančno vzdrževano. Tematsko se vrt deli na štiri dele: zemlja, zrak, ogenj in voda.
Na vzorčni njivi s krompirjem se je našel celo
slovenski.
Ker sva imela časa dovolj, sva zavila še v vas.
Informacijske table so odlično postavljene, domiselno narejene in polne
uporabne vsebine.
Ta del je očitno pravi raj za pohodnike in kolesarje.
Ta del je očitno pravi raj za pohodnike in kolesarje.
Stopila sva tudi v samostan – notranjost je prav tako mogočna.
Na hitro sva si ogledala slikarsko razstavo, nato pa še dvorišče, notranjost
cerkve in gospodarska poslopja.
Potem pa nazaj na zajtrk. Dekleta so bila že pokonci. Ob 10h smo bili pri blagajni. Ker je samo ena dovolj stara, da se lahko pelje samostojno, sem se moral sam peljati dvakrat. Ampak za svoje otroke starši naredimo marsikaj :-)
Mami se je prostovoljno odrekla vožnji. Razgled s sedežnice je imeniten.
Proga je dolga kar 1720m – pa nismo imeli takega občutka ;-). Vsekakor je minilo (pre)hitro. Punce povsem navdušene – vse so poletno sankanje doživele prvič.
Potem pa v avtodom in naprej na šestsedežnico v Schönberg-Lachtal. Cesta je precej ovinkasta,
zadnji del tudi strm. Mali je med vožnjo pričakovano zaspal. Mami se je zaradi
varstva odrekla vožnji, zato smo se z dekleti sami odpravili na vrh – ki pa to
pravzaprav ni.
Zaradi neprimerne obutve smo samo uživali v razgledu, planinarili bomo pa naslednjič :-)
Na vzhodu smo opazili umetno jezero ter cel kup vetrnic za pridobivanje električne energije.
Zaradi neprimerne obutve smo samo uživali v razgledu, planinarili bomo pa naslednjič :-)
Na vzhodu smo opazili umetno jezero ter cel kup vetrnic za pridobivanje električne energije.
Sledi spust v vas Oberzeiring, kjer si ogledamo delček nekdanjega rudnika srebra (Schaubergwerk Oberzeiring). Parkiramo povsem na sredi vasi - poleg spomenika, pošte in policije.
Zasedba ostaja nespremenjena – minimalna starost za ogled rudnika je štiri leta. Poleg nas štirih je prišel na ogled samo še en mlajši avstrijski par. V zelo vročem dnevu je bila rudniška klima nadvse osvežujoča...
Vodil nas je drugi človek rudnika – g. Fritz. Gospod je že nekoliko v letih, govoril je z močnim dialektom in dostikrat zaradi naporne poti še zadihan, zato – milo rečeno - nisem vsega razumel.
Najprej smo se po stopnicah spustili 40m globoko in vmes videli prostor, kjer poteka klimatsko zdravljenje dihal (astma, bronhitis) – zrak ima konstantno vlažnost med 95 in 100%.
Na nekaterih delih se je bilo v rovu potrebno pošteno skloniti, da si prišel skozi. Življenje in delo v rudniku je bilo res težaško. Mestece je bilo tudi kovnica (srebrnega) denarja in zato precej bogato.
Izhod iz rudnika je bil 70m nad vhodom – vroče pa kot bi stopil
v savno!
Dekleta so si zaslužila vrečko z lepimi minerali. Potem pa nazaj do avtodoma. Ker je zmanjkalo plina, s kosilom ni bilo še nič. Hitro uredim zadevo in z najmlajšima dvema odidem na sprehod po vasi. VW starodobniki so imeli nekakšno srečanje in še ne petletna hči se ni mogla načuditi in nasmejati »tako smešnim avtomobilom«. Ja, okusi se spreminjajo...
Dekleta so si zaslužila vrečko z lepimi minerali. Potem pa nazaj do avtodoma. Ker je zmanjkalo plina, s kosilom ni bilo še nič. Hitro uredim zadevo in z najmlajšima dvema odidem na sprehod po vasi. VW starodobniki so imeli nekakšno srečanje in še ne petletna hči se ni mogla načuditi in nasmejati »tako smešnim avtomobilom«. Ja, okusi se spreminjajo...
Takoj po kosilu se vsi željni kopanja odpeljemo do Freizeitanlage Zechner. Vmes nas je na
avtocesti pošteno naprala nevihta.
Pričaka nas ogromno parkirišče (iz prospekta: za 800
vozil).
Cel kompleks je delno še v gradnji, drugače pa skupaj
nametano "vse sorte".
Gradbeni magnator Zechner očitno nima več idej, kam naj še da denar, pa (si) je poleg lastne betonarne, žage,..., naredil še center za prosti čas. Neverjetno veliko (slabo položenih) tlakovcev!
Otroški bazenček pa je zaenkrat samo v prospektu :-(
Gradbeni magnator Zechner očitno nima več idej, kam naj še da denar, pa (si) je poleg lastne betonarne, žage,..., naredil še center za prosti čas. Neverjetno veliko (slabo položenih) tlakovcev!
Otroški bazenček pa je zaenkrat samo v prospektu :-(
Voda je bila topla - tako, da smo se dobro okopali... Širok
tobogan je precej nevaren (v praksi opaženo tudi od naših punc), žal videli tudi
hudo poškodbo!
Pa da ne bo samo negativne kritike: veliki trampolini so vključeni v ceno vstopnine :-)
Ostanemo vse do teme in šele nekaj po 23h se premaknemo do naslednjega cilja.
Pa da ne bo samo negativne kritike: veliki trampolini so vključeni v ceno vstopnine :-)
Ostanemo vse do teme in šele nekaj po 23h se premaknemo do naslednjega cilja.
Nedelja, 28.07.2013
Zbudimo se dobro naspani in obkroženi z zelenimi
bregovi – na parkirišču Wipfelwanderweg-a
v vasici Rachau.
Ker je napovedan skrajno vroč dan, smo takoj ob odprtju ob 9h že na blagajni. Pri vhodu je zelo zanimiva kronologija gradnje objekta.
Ker je napovedan skrajno vroč dan, smo takoj ob odprtju ob 9h že na blagajni. Pri vhodu je zelo zanimiva kronologija gradnje objekta.
Nepričakovano je bilo toliko – čeprav enostavnih – zanimivih stvari, da smo bili na poti več kot 3 ure! Otroci rešujejo Wipfijeva vprašanja, vmes je še hišica z zelišči, hoja s hoduljami, hoja po napetem elastičnem traku, podiranje piramide, metanje obročev, tipanje raznih materialov z rokami in hoja z bosimi nogami po različnih podlagah, dvigovanje uteži (kamnov), poslušanje gozda, igranje na gozdni ksilofon...
Prehodili smo cca. 1300 stopnic.
Razgled s stolpov je lep, trije so povsem panoramski (360st)...
Najvišji so visoki tudi do 30m.
Takoj po povratku v avtodom in malici se odpeljemo do Erlebnisbad-a v Judenburgu.
Mali je med vožnjo zaspal. Verjetno je ta dan dosežen vročinski rekord
(prebrali tudi v časopisu). Najdemo prosto parkirno mesto (ki je hkrati tudi
PZA z nekoliko »samosvojimi« pravili) in hitro v vodo.
Kopališče je bilo precej polno, vendar vseeno uspemo najti prostor v senci košatih dreves. Voda je čista in topla, zato plavamo in se namakamo. Tobogan je odprt samo občasno.
Že ob 16h odidemo (na srečo se je pooblačilo) - takoj po poznem kosilu imamo vnaprej rezerviran termin v Planetarium-u. Parkiramo nasproti stolpa (Sternenturm), povzpnemo pa se kar z dvigalom – smo že pozni in tudi stopnic je bilo za ta dan dovolj! ;-)
Razgled s stolpa je odličen, predstava (Življenje dreves) pa tudi. Planetarij je med najsodobnejšimi v Evropi ter s 75 metri nad tlemi tudi najvišji na svetu.
Kopališče je bilo precej polno, vendar vseeno uspemo najti prostor v senci košatih dreves. Voda je čista in topla, zato plavamo in se namakamo. Tobogan je odprt samo občasno.
Že ob 16h odidemo (na srečo se je pooblačilo) - takoj po poznem kosilu imamo vnaprej rezerviran termin v Planetarium-u. Parkiramo nasproti stolpa (Sternenturm), povzpnemo pa se kar z dvigalom – smo že pozni in tudi stopnic je bilo za ta dan dovolj! ;-)
Razgled s stolpa je odličen, predstava (Življenje dreves) pa tudi. Planetarij je med najsodobnejšimi v Evropi ter s 75 metri nad tlemi tudi najvišji na svetu.
Mali v 3D kinu ne zdrži prav dolgo, zato se dodobra
nagledava okolice. Po predstavi se ne da izogniti nakupu spominkov.
Sledi obvezen obisk pri sladoledarju, potem pa še nekaj pohajkovanja po mestu.
Puch-ov muzej smo si tokrat ogledali samo od zunaj in tisto, kar se je videlo skozi okna.
Sledi obvezen obisk pri sladoledarju, potem pa še nekaj pohajkovanja po mestu.
Puch-ov muzej smo si tokrat ogledali samo od zunaj in tisto, kar se je videlo skozi okna.
Staro mestno jedro je prijetno in večer je bil hitro tu.
Sledi še obisk zadnje zgradbe v Judenburgu v smeri
proti domu. Otroci so se igrali, mami pa je čakala v dolgi vrsti... Na koncu so
bili vsi štirje siti in zadovoljni.
Kmalu po začetku vožnje pospijo, midva pa »obnavljava« še en lepo preživet vikend. Tik pred cestninsko postajo na avstrijski strani karavanškega predora imajo policisti pravi »radarski praznik« - le kdo (razen redkih) pa tam vozi samo 30km/h, kolikor je predpisana omejitev...
Domov pridemo hitro in še isti dan – kar se ne zgodi velikokrat.
KORISTNE POVEZAVE s tega potovanja:
razen za Erlebnisbad Judenburg (celodnevna karta za
odrasle 4,95€, za otroke 2,65€) smo za vse ostalo (spet) koristili kartico
ugodnosti avstrijske Štajerske.
