petek, 13.09.2013
Prav hitro smo naložili vse potrebno in ob 21h odrinili proti levi luknji v karavanškem pogorju (po desni je speljana »železna cesta«). Ker DARS-u ni delal čitalnik njihovih kartic, sem za nekaj minut lahko kar ugasnil vozilo – da so uspeli urediti vse potrebno. Avstrijski del poti je poznan že iz prejšnjih »vikend-potepanj« po teh krajih. Na cilj prispemo še pred polnočjo. Parkirni prostor je ogromen, vendar neraven.
sobota, 14.09.2013
Zbudimo se v sveže in nekoliko vetrovno jutro.
Po zajtrku pa takoj na blagajno Abenteuerwelt-a Mautern in nato na sedežnico do zgornje postaje.
Hranjenje rjavih medvedov smo sicer zamudili, zato pa smo božali kozoroge.
Tudi predstava s pticami ujedami je bila vrhunska. Samo zadnji orel je bil nekoliko svojeglav in ga na koncu nismo čakali, da se vrne...
Sledil je še zabavnejši del... Na začetku je bilo vse skupaj še zelo prazno in zato so si dekleta res lahko dala duška na vseh napravah.
Potem pa je bilo že tudi nekaj malega čakanja...
Nekatere živali se prosto sprehajajo po parku, druge so radovedne ali pa samo iščejo pozornost, še bolj verjetno pa se nadejajo kakšnega priboljška...
Ker je proti tretji popoldne v nahrbtniku zmanjkalo prav vse hrane, smo odšli nazaj v avtodom na kosilo. Popoldanski pogled na obsijani Mautern je bil precej lepši od oblačnega zjutraj.
Po kosilu je sledila hitra nabava in vožnja mimo Museumshof-a Kammern (čeprav je bil takorekoč na poti) do Kunsthalle Leoben oz. razstave „Faszination Schädel“ (der Schädel - lobanja). Ob sobotah od 12h naprej je možno (brezplačno) parkiranje tudi v nekaterih conah za pešce.
Na ploščadi pred halo je ravno potekal „fotoshooting“ – sodeč po zastavah – avstrijsko/hrvaške poroke. Naknadno smo ugotovili, da je bila tam avstrijska samo zastava, vse ostalo pa... :-)
Fotografiranje na razstavi je prepovedano, zato slik skorajda ni ;-)
Res zanimivo, kaj vse s(m)o ljudje že počeli v zgodovini tudi z mrtvimi primerki lastne rase. V razne znanstvene, religiozne, politične in še vsesortne druge namene!
Po ogledu razstave smo nadaljevali z ogledom mesta. Lepo urejeno in nedolgo nazaj obnovljeno, trenutno vse živi s to razstavo. Velika lobanja na trgu služi kot nabiralnik za nagradne kupone.
Zanimiv je tudi povzetek zgodovine, »vkomponiran« v tla glavnega trga.
Seveda ni šlo brez sladoleda.
Ostali smo vse do večera, dokler mladina le ni omagala.
Kako lepo je bilo "oblečeno" drevo poleg šole...
Ker je bila v vseh vremenskih napovedih nedelja deževna, smo »program« prilagodili temu in se prestavili do Mürzzuschlag-a. Tudi tu je bilo brezplačno parkirišče P7 kljub bližini železniške proge mirno.
nedelja, 15.09.2013
Pokonci smo za nas neobičajno zgodaj. Tudi prav – Winter!Sport!Museum! se odpre že ob 9h. Napovedanega dežja potem cel dan ni bilo...
S parkirišča se na poti do centra mesta sprehodimo skozi park ob šoli, kjer stoji tudi umetniška instalacija iz nerjavnega jekla. Posvečena je izumitelju "rostfraj-a" inž. Maxu Mauermann-u, sama iznajdba pa sega v leto 1912.
Samo nekaj korakov naprej je mladina izkoristila priložnost za avdienco pri cesarju Francu Jožefu I :-)
Mesto je res lepo in po izstopajoči belini mestnega tlaka sodeč pred kratkim povsem obnovljeno.
Že na vhodu v muzej nam smučar skakalec »grozi« s strmoglavljenjem.
Razstavljeno je vse od prvobitne zimsko-pohodne, sankaške, smučarske in še vse druge zimskošportne opreme pa do tehnike za spremljanje (oz. prenos) zimskih športov.
Zanimiv je verjetno tudi interaktivni bob – žal je bil ob našem obisku pokvarjen. Vsakič, ko se je kdo postavil na zmagovalne stopničke, se je zaslišal huronski aplavz in navijanje.
Otroci so se zamotili v otroškem kotičku, zato sem si lahko v miru ogledal vse, kar me je zanimalo.
Rezultati domačih športnikov na večini zimsko-športnih tekmovanjih so res imenitni, zato ni bilo težav pri nabiranju presežkov v domači (avstrijski) zimskošportni zgodovini.
Po četrturnem premoru na svežem zraku smo odšli na ogled Brahmsovega muzeja.
Prijetno presenečene: muzej je prostoren in lepo urejen, veliko je glasbe, na koncu je zadnja soba celo spremenjena v mini-dvoranico, kjer se dogaja salonski večer oz. koncert.
Otroci so dobili periskope – z njimi so si ogledali prvi del muzeja, saj je razstavljen material v kabinah z okni zanje sicer previsok.
Sledi sladoled in daljši premor na otroškem igrišču. Potem pa še premik do Südbahn Museum Mürzzuschlag. Parkiramo takorekoč pred vhodom.
Še en dober muzej – v prvem delu je najprej zgodovina transporta na splošno, nato pa razvoj železnice od lesenih tirov in konjske vprege pa vse do najmodernejše tehnologije. Kot zanimivost: razstavljena je lokomotiva takratnih jugoslovanskih železnic z napisi v latinici in cirilici...
Po celem muzeju so spremljajoča besedila tudi v (brezhibnem) slovenskem jeziku. Pohvalno! Sicer pa: gradnja južne železnice je močno vplivala na naše kraje in še dandanes je pretežni del infrastrukture iz tistih časov!
Drugi del muzeja (Rundlokschuppen) se nahaja v cca. 200m oddaljenem objektu - bivši delavnici za popravila železniških vozil. Tudi tu je vse urejeno, zbirka vseh možnih tirnih vozil pa je impresivna – navajajo, da je njihova zbirka drezin celo največja na svetu!
Z malim se povzpneva v kabino lokomotive in le stežka ga kasneje spravim ven.
Na voljo je tudi maketa nekoliko večjega električnega vlakca, kjer se je možno igrati in v živo videti, kako delujejo kretnice...
Tu ostanemo vse do zaprtja ob 13h. Tudi kosimo na isti lokaciji.
Popoldne se odpravimo v bližnjo vas Langenwang na ogled zeliščnega vrta (Silvia in Walter Siener) – oglaševano je bilo preko 100 vrst različnih zelišč.
Vrt je majhen, vendar zelo lepo vzdrževan - tu je tudi razstava doma narejene (umetniške) keramike. Gospa si je (seveda po predhodnem telefonskem dogovoru) vzela čas in nas vodila po vrtu in kasneje ateljeju keramike, čeprav je ob nedeljah uradno zaprto...
Na koncu smo kupili še nekaj domače marmelade in keramični podstavek.
Zadnji cilj tega vikenda pa je bila turistična kmetija Annerlbauer v bližini Krieglach-a.
Z otroškim igriščem, živalsko čohalnico, restavracijo in drugo infrastrukturo. Otroci so se tam res takoj zapodili v živalske ograde ter si dali opravka s kozami, racami, zajci, morskimi prašički, mački,...
Tudi spusti z gokarti na pedala po novoasfaltiranem klancu so izgledali zelo adrenalinski.
Ostanemo vse do večera, ko obiščemo še restavracijo. Žal je bila česnova juha samo v kombinaciji z mesnimi dodatki... Otroci so vseeno prišli na svoj račun – piščanca s krompirjem, ati se je zadovoljil s toplim desertom.
Ob 20:30 smo bili že na poti, vmes smo se ustavili samo še za točenje goriva. Doma smo bili tokrat rekordno hitro: že ob 23:30!
KORISTNE POVEZAVE s tega potovanja:
Za vse obiskano smo (spet) koristili kartico
ugodnosti avstrijske Štajerske, nekaj stvari je bilo tudi brezplačnih...
